Vljudno vprašati in povedati, da nečesa ne veš

Premo vprašanje neznancu — Where is the station? — je zgrajeno pravilno, a zveni ostro, skoraj kot zahteva, tudi z Excuse me (A1 #21). Vljudneje je vprašanje zaviti v ovoj: Could you tell me…? — „mi lahko poveste…?“, Do you know…? — „ali veste…?“. Tako nastane posredno vprašanje — vprašanje, vgrajeno v drugo poved.

Njegovo zgradbo si že videl pri poročanju o vprašanju (B1 #15): pripovedni red besed, ni do, v odločevalnem vprašanju — if. Razlika je ena. Pri poročanju si sporočal o vprašanju, ki je bilo zastavljeno prej, in čas se je pomaknil. Tu zastavljaš svoje vprašanje zdaj, zato čas ostane isti kot v premem vprašanju.

Oblika: ovoj + vprašalnica (ali if) + osebek + glagol.

Spremenijo se tri stvari hkrati. Red postane pripovedni: najprej osebek, nato glagol — where the station is. Pomožni do, does, did izginejo, njihova končnica pa se vrne k polnopomenskemu glagolu: does … open → opens, did … cost → cost. Vprašanje brez vprašalnice, na „da“ ali „ne“, dobi if ali whether — to je angleški „ali“ oziroma „če“.

Če je vprašalnica osebek. V vprašanjih Who lives here?, What happened? je red že tako pripovedni, do pa ni. Zato se v ovoju nič ne spremeni: Do you know who lives here?, Could you tell me what happened? Toda v What is that building? je osebek that building, in treba ga je postaviti pred glagol: Do you know what that building is?

Ovoji — od preprostega do najmehkejšega:

I was wondering if… dobesedno pomeni „spraševal sem se, ali ne bi…“, in preteklik tu ni o preteklosti: prošnjo omehča, tako kot could namesto can. I wonder… brez preteklika pa je „zanima me…“, misel na glas: I wonder where she is. — „Zanima me, kje je.“

Vprašaj se ravna po ovoju. Če je ovoj vprašanje (Do you know…, Could you tell me…), je na koncu vprašaj. Če je trditev (I don't know…, I wonder…, I was wondering…), je na koncu pika, čeprav je v notranjosti vprašalnica.

Povedati, da ne veš. Ista posredna vprašanja stojijo za I don't know, I'm not sure, I can't remember, I have no idea:

if ali whether. Skoraj vedno gre oboje; whether je malo bolj uraden. if tu pomeni „ali“ (v pogovoru tudi „če“: „ne vem, če bo prišel“), ne pa pogojni „če“, zato je za njim lahko prihodnjik: I don't know if he'll come. — „Ne vem, ali bo prišel.“ Pravilo „za if sedanjik namesto prihodnjika“ (A2 #27) velja samo za pogojni „če“.

Primerjaj s poročanjem:

Vprašalnica + to + glagol. Ko gre za to, kaj storiti, lahko odvisnik skrčimo: I don't know what I should do = I don't know what to do. Tudi v slovenščini gre tako: „ne vem, kaj narediti“. Tako delujejo what, where, how, who, which, when in whether:

Dejanje v tej obliki opravi isti človek kot v glavnem delu ali „kdorkoli“. Pred to gre samo whether, ne if: whether to stay.

Tako se ne reče. ✗ I don't know why to go → ✓ I don't know why I should go. Z why skrčene oblike ni — samo cel odvisnik.

Preveri se. Kako vljudno vprašaš Where's the nearest cash machine? Zakaj je v I wonder where he is na koncu pika? Kako krajše rečeš I don't know what I should say?